Največji bančni dolžniki še vedno nimajo odgovornih lastnikov

Natisni

Medij: Bančni vestnik
Avtorji: Lah Emil
Teme: ZGD-1 zakon o gospodarskih družbah
Rubrika / Oddaja: Ostalo
Datum: 13. 02. 2013

Stran: 2

Največji bančni dolžniki še vedno nimajo odgovornih lastnikov Intervju z guvernerjem Banke Slovenije dr. Markom Kranjcem • Gospod guverner, v svetu Evropske centralne banke aktivno delujete že šesto leto. Kakšne so bile razmere na finančnih trgih na začetku vašega delovanja, ko je 1 . januarja 2007 tudi naša država prevzela skupno evropsko valuto evro? Tega začetka se dobro spominjam, saj je moje delovanje v svetu guvernerjev ECB sovpadlo z izbruhom globalne finančne krize. Prvič sem se udeležil seje sveta ECB 17. julija 2007, ko smo obravnavali običajne zadeve delovanja ECB. Samo dva tedna zatem pa smo imeli telekonferenco, na kateri je ECB zaradi zamrznitve delovanja evropskih finančnih frgov odobrila bankam okrog 95 mrd evrov likvidnih sredstev. To je bilo tedaj ocenjeno kot velikanski znesek. Danes se ocenjuje, da je bila ECB prva centralna banka, ki je pravočasno reagirala na likvidnostne težave bank, in to monetarno modrost ji sedaj priznavajo tudi druge mednarodne institucije. Moj mandat v svetu guvernerjev ECB se je torej začel s svetovno finančno krizo, ki je kasneje prerastla v svetovno ekonomsko krizo, in se bo sredi julija letos končal, še preden bo ta kriza v celoti premagana. • Zaradi dolžniške krize v evrskem območju se vloga ECB problematizira. Ali se vam zdi sporno, da poskuša ECB z »neomejenim«, a strogo »pogojenim« odkupovanjem obveznic reševati najbolj zadolžene evrske države? To namreč trdijo nekateri ugledni nemški ekonomisti in monetaristi. Najprej bi dejal, da je ECB po izbruhu finančne krize komercialnim bankam redno zagotavljala likvidna sredstva. Najprej se je govorilo o ECB neposredno ne odkupuje državnih obveznic od nobene evrske države. 100 mrd evrov, nato o 200 mrd evrov in tako naprej. Že takrat se je odpiralo vprašanje, ali ECB presega svoj mandat za zagotavljanje cenovne stabilnosti v višini okrog 2 % na srednji rok. Toda enotno mnenje vseh guvernerjev - tudi moje - je bilo, da je v nastalih kriznih razmerah nujno zagotoviti normalno likvidnost bank in delovanje finančnih trgov v celotnem evrskem območju. Sčasoma se je pokazalo, da se kriza ne umirja, zato je prevladalo razmišljanje, da se bo ECB vrnila k standardnim ukrepom monetarne politike, ko se bodo razmere normalizirale. Seveda se postavlja vprašanje, kdaj lahko govorimo o normalnih razmerah in kaj sploh je to »normalizacija«. Priznati smo si morali, da pravzaprav ne vemo natančno, kaj je normalizacija; ali je to vračanje na čas pred izbruhom finančne krize, ko je bil finančni sektor zelo napihnjen, ali vračanje še bolj nazaj na obdobje, ko je bil ta sektor bistveno manjši. Ko smo ugotovili, da odgovora na omenjeno vprašanje nimamo, smo morali preiti od standardnih monetarnih ukrepov na nestandardne. Zato smo začeli najprej odobravati omejene, nato pa neomejene kredite, zniževali smo obrestne mere, razširili smo nabor premoženja, ki je primeren za zastavo, nato smo prešli na odobravanje triletnih likvidnostnih posojil LTRO ( angl. long-term refinancing operations). Decembra 201 1 in marca lani smo v teh operacijah bankam odobrili celo več kot 1000 mrd evrov posojil. Ker pa se je kljub temu pokazalo nezaupanje v Evrosistem in obstoj skupne evropske valute evra ter EMU-ja, je predsednik ECB Mario Draghi julija lani izjavil, da bo ECB naredila vse, da se evro ohrani. Lani jeseni je bil predstavljen instrument t. i. direktne operacije monetarne politike (angl. Outright Monetary Transactions - OMT) in šele to je umirilo nervozo investitorjev na mednarodnih finančnih trgih. • Če vas prav razumem, se s kritikami nemških ekonomistov, monetaristov in uglednih analitikov ne strinjate? Tako je. Vsi ukrepi ECB so bili namreč izključno monetarne narave, s ciljem zagotoviti finančno stabilnost. Ob tem smo se ves čas jasno zavedali, da je naš cilj cenovna stabilnost in da lahko ECB vse sprejete ukrepe kadar koli prekliče. Zato se nikakor ne morem strinjati, da ECB s strogo pogojevanimi odkupi državnih obveznic rešuje najbolj zadolžene evrske države. Naše stališče je, da se samo premaguje fragmentacijo finančnih trgov, saj se likvidnost ni pretakala in se še vedno ne. Skratka, šlo je za ukrep finančne stabilnosti, a s ciljem cenovne stabilnosti. Dogajanja niso potrdila kritike ekonomistov, ki jih omenjate, in njihove kritike dobro poznam. Dejstvo je, da državnih obveznic ne odkupujemo neposredno od nobene evrske države, ampak samo na sekundarnem trgu obveznic. Tudi pri zadnji direktni operaciji monetarne politike nismo izdali nobenega denarja, ker še nobena država zanj ni zaprosila. Vendar smo jim to možnost ponudili in že sam signal je umiril nervozo finančnih trgov. Tudi ekonomisti in analitiki priznavajo, da je ECB v tej finančni krizi ravnala zelo preudarno. Vem, da se zlasti nemški ekonomisti zaradi zgodovinskih razlogov bojijo izbruha inflacije, toda kljub vsem našim ukrepom ni prišlo do večjega povišanja splošne ravni cen. Bilančna vsota ECB se je res povečala, toda cilj cenovne stabilnosti na srednji rok dosegamo, letna stopnja inflacije pa je trenutno nekoliko višja od 2 %. Zakaj? Predvsem zaradi enkratnih šokov na trgu surovin in na nekaterih drugih trgih. Ne strinjam se torej z oceno, da ECB rešuje najbolj zadolžene evrske države, čeprav so bili njeni ukrepi povezani s t. i. perifernimi državami. • Te periferne države pa so si po prevzemu evra privoščile »siesto«. Grčija je v evrskem desetletju, ko je imela dostop do poceni kapitala, povprečne plače podvojila, povprečne pokojnine pa povečala za 80 %. Toda po nekaterih analizah so stroške dela na enoto proizvoda preveč povečevali v celotni skupini držav PIIGS. Če bi imele te države lastne valute, bi jih morale devalvirati. Ali imamo opraviti z asimetričnimi šoki delovanja monetarne politike ECB? Države PIIGS, vključno s Slovenijo, so si dejansko privoščile takšno ekonomsko in fiskalno politiko, kot da ne bodo imele v prihodnosti nobenih resnih problemov. V svetu guvernerjev ECB smo dobili vsak mesec na mizo podatke o naraščajočih stroških dela na enoto proizvoda, ki so negativno vplivali na konkurenčnost posameznih držav. Opazovali smo tudi gibanje fiskalnih primanjkljajev. Slovenija je bila poleg Španije, Italije, Irske, Grčije, Portugalske pa tudi Cipra vedno omenjena kot država z naraščajočimi stroški in fiskalnim deficitom. ECB je na to opozarjala, toda te države so lahko svoje potrebe in tudi zapadle obveznosti refinancirale na zasebnih trgih kapitala vse do konca leta 2008. Potem pa so imele vedno večje težave pri zadolževanju, zato so morale začeti spreminjati ekonomsko politiko - ki pa deluje le s časovnim zamikom. Gre za fiskalno, dohodkovno in strukturno politiko, ki znižujejo stroške. Zadnji instrument ECB - OMT je razpoložljiv državam oz. bankam le pod pogojem, da države izvajajo stabilizacijsko politiko. • Na podlagi ideje o evropski bančni uniji se postopoma vzpostavlja enotni bančni nadzor kot prvi steber unije, drugi in tretji steber pa bosta %%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%<. .dvN^P^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^H 'M S^Hb šW..^' %%%%%%%%%%%%%%%%%%% '*&%%%%* 'mm%%%%%%%%%%%%%%m%%%m¥m%%%%%%%%%%%%% > >_%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%% %%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%] 1? predstavljala skupni sistem za zavarovanje bančnih vlog in skupni okvir za reševanje bančnih kriz. Ali bo v luči enotnega bančnega nadzora Banka Slovenije izgubila pravico nadzora nad tremi največjimi bankami? Gre za paket treh komponent, ena od teh je enotni bančni nadzor. Predvideno je, da bo ECB nadzirala najmanj tri banke iz vsake države evrskega območja. Nadzornik v Frankfurtu bo uporabljal nacionalne nadzornike za domači nadzor. Banka Slovenije bo torej imela najmanj toliko dela kot doslej, naše ugotovitve pa se bodo pošiljale tudi v Frankfurt. Pravice nadzora nad našimi največjimi bankami torej ne bomo izgubili, ampak jih bomo nadzirali še naprej, vendar v sodelovanju z ECB. Slednja bi namreč zelo težko sama nadzirala okrog 6000 bank v evrskem območju, neposredno jih bo nadzirala le kakšnih 100. Enotni bančni nadzorni organ bo pravno gledano imel pravico nadzora nad katero koli banko v 27 državah članicah, vendar prek nacionalnega nadzornika. Funkcija nadzora Banke Slovenije se bo okrepila in harmonizirala, da ne bi bil kakšen nacionalni nadzornik bolj, drugi pa manj prizanesljiv. Ideja pa je, da naj bi prišlo tudi do oblikovanja bančne, finančne, fiskalne unije poleg, seveda, gospodarske unije. Do določenega prenosa suverenosti bo v tem okviru moralo priti, saj sedaj prihajajo do izraza prevelike razlike pri bančnem nadzoru, fiskalni in drugih politikah. Druga komponenta paketa bančne unije je okvir za reševanje bančnih kriz, ki predvideva ustanovitev t. i. posebnega stečajnega režima, v nasprotju s stečajnim režimom za splošne gospodarske družbe, ki je pri nas opredeljen z zakonom o gospodarskih družbah in zakonom o prestrukturiranju, prisilni likvidaciji in stečaju. V primeru bank, ki so posebne institucije, v katerih lahko pride čez noč do pritiska deponentov, je seveda treba v nujnem primeru takoj ukrepati, zato se predvideva ustanovitev enotnega reševalnega mehanizma, s pomočjo katerega se bodo reševale banke v težavah. Vzpostavitev tega mehanizma bo nekaj časa trajala, ker imamo različne pravne sisteme za primere stečajev bank. Tretja komponenta tega paketa je zavarovanje denarnih vlog, saj gre za nacionalne posebnosti in države, ki imajo to dobro urejeno, niso pripravljene financirati držav, ki imajo to slabo narejeno. Bojim se, da te ideje ne bodo operativne že takoj v začetku naslednjega leta, vendar je najbolj pomembno, da zamisli postajajo vse bolj jasne in da dobivajo pravo vsebino. • Za nekatere domače ekonomiste so v recesiji z dvojnim dnom vprašljive zahteve Banke Slovenije po večji kapitalski ustreznosti poslovnih bank, ki dušijo njihovo kreditno aktivnost. Ali so ti kritični pomisleki upravičeni? Kateri so ključni vzroki za usihanje kreditiranja nebančnega sektorja po izbruhu globalne finančne krize? Vzroki za zmanjševanje kreditiranja podjetij so znani. Leta 2009 smo se morali soočiti z enim največjih padcev BDP v Evropski uniji, za okrog 8 %, in še vedno nismo prišli na takratno raven. Veliko podjetij ne posluje normalno, ker niso sposobna redno poravnavati svojih obveznosti do poslovnih bank. Njihova kreditna boniteta se je poslabšala, banke pa so po drugi strani postale bolj previdne in rigorozne pri spoštovanju kreditnih standardov. Morda so postale bolj previdne tudi zaradi naših zahtev, toda kapitalska ustreznost naših bank je med najnižjimi v EU. Sedaj smo pod vplivom in nadzorom EBA in od NLB in NKBM je slednja že lani zahtevala dokapitalizacijo. Naš namen vsekakor ni, da bi zmanjševali kreditno aktivnost naših bank. Ne moremo pa trditi, da je banka ustrezno kapitalizirana, če ni tako. Naš problem je drugačne narave, in sicer, da so naše tri največje banke v lasti države, ki bi jih morala dokapitalizirati, kar sicer počne, vendar ne v zadostnem obsegu. Naše druge banke, ki so v zasebni lasti, razpolagajo z dovolj kapitala in tuji zasebni investitorji bi pred nekaj leti z veseljem sodelovali pri dokapitalizaciji državnih bank. Vendar je takrat veljalo prepričanje, da je pretežno državno lastništvo bank v nacionalnem interesu in tako do privatizacije državnih bank ni prišlo. Poznam kritične ocene nekaterih ekonomistov, češ da Banka Slovenije deluje prociklično. Toda mi smo vedno poskušali delovati proticiklično, kolikor je bilo mogoče. Res je, da so kapitalske zahteve in večja previdnost bank tudi prispevale k manjšem obsegu kreditiranja podjetij. A če boste pogledali podatke o kreditni aktivnosti bank v evrskem območju, boste videli, da tudi tam krediti ne rastejo. Nekaj časa so se res povečevali, a sedaj spet padajo. Zato teh kritik, ki jih navajate, ne sprejemam v celoti, jih pa spoštujem. • Zakaj kritičnih ocen o zaviranju kreditne dinamike bank ne sprejemate v celoti? Poglejva nekaj ključnih podatkov in dejstev. V obdobju december 2008september 2012 se je bilančna vsota bank zmanjšala za približno 10 %, od tega posojila nefinančnim družbam za okrog 15 %, posojila prebivalstvu so se nekoliko povečala, posojila nefinančnemu sektorju v celoti pa so se zmanjšala za slabih 5 %. Ključno vprašanje je, zakaj so morale banke zmanjševati kreditno aktivnost. Po moji oceni zato, ker so morale zmanjšati nakopičene obveznosti do tujine, saj so se krediti do tujine oziroma tuji viri sredstev zmanjšali za polovico ali za 8 mrd evrovl Po drugi strani so se posojila pri ECB povečala za dvakrat, zaradi naših kapitalskih zahtev pa se je kapital bank povečal s 3,99 mrd evrov na 4,27 mrd evrov ali za okrog 7 %. Razdolževanje bank do tujine je torej veliko bolj izrazito vplivalo na krčenje kreditne aktivnosti bank kot naše kapitalske zahteve. • Nekateri analitiki kažejo s prstom na Banko Slovenije tudi zaradi visoke kreditne rasti v času konjunkture v obdobju 2005-2008, čeprav je bil po prevzemu evra instrument ključne obrestne mere že v rokah ECB. Kako gledate na problem kreditne ekspanzije v Sloveniji? Morali bi se vrniti še malo bolj nazaj, na začetek leta 2004, ko smo postali polnopravni člani EU, ko je veljala Slovenija za stabilno državo, ko so bila na razpolago neomejena denarna sredstva, obrestne mere so bile takrat nizke, naša boniteta pa se je povečala. Takrat so se naše banke zelo zadolževale v tujini in so bile polne denarja. Krediti so dosegli leta 2008 celo okrog 40-odstotno rast. Relevantno je vprašanje, ali bi morala Banka Slovenije zavirati takšno visoko kreditno rast bank. Toda dejstvo je, da tega ni počela nobena centralna banka v svetu. Danes se seveda razmišlja drugače in na podlagi preteklih izkušenj velja pravilo, da je treba tudi na makroprevidnostni ravni spremljati razvoj kreditov. Seveda ex post vedno vemo, kaj bi bilo treba narediti, vnaprej pa tega ne vemo. V kronološkem pregledu aktivnosti Banke Slovenije je razvidno, da smo v obdobju 2004-2012 bankam med drugim priporočali, da naj ocenijo kapitalske potrebe, razmislijo o kreditnih bonitetah podjetij, omejevali smo tečajna tveganja bank zaradi kreditiranja v švicarskih frankih, povišali utež tveganja za menedžerske prevzeme na 150 % in bankam priporočali, da naj bistveno izboljšajo upravljanja v bankah. Vsako leto smo jim poslali pismo in jim predlagali, da del dobička namenijo za rezerve in višjo kapitalsko ustreznost. Da me ne boste napačno razumeli - ne opravičujem Banke Slovenije, ampak samo naštevam, kaj vse smo naredili, da bi bile naše banke čim bolj stabilne in varne. Skratka, Banka Slovenije je ukrepala, vendar so imeli njeni ukrepi omejen domet, tako kot pri drugih centralnih bankah v EU. Treba bi bilo tudi vprašati, kaj so naredili nadzorni sveti v bankah, saj so oni v prvi vrsti odgo-Razdolževanje bank je najbolj vplivalo na krčenje njihove kreditne aktivnosti. vorni za nadzor nad tveganji. Banka Slovenije samo nadzira stabilnost bank v celoti in ugotavlja, ali imajo dovolj kapitala ali ne. • Ali se strinjate, da je šlo tudi v slovenskem bančnem sektorju za kreditni balon in pregrevanje gospodarstva, saj je bila gospodarska rast leta 2007 celo 5,9-odstotna? Nesporno je, da smo imeli tudi pri nas opraviti z napihovanjem kreditnega balona, pri čemer so bile stopnje kreditne rasti najvišje na področju gradbene dejavnosti in menedžerskih prevzemov. Nedavno sem želel informacijo, kaj je svet BS o tem razpravljal pred mojim prihodom sredi leta 2007. Žal iz zapisnikov sej nisem mogel ugotoviti, kakšno je bilo stališče posameznih članov sveta. Sedaj se iz zapisnikov jasno vidi, kdo je kaj zagovarjal, prej pa se ni. Jaz lahko govorim samo za obdobje po letu 2008. Naj povem še to, da so bile v Sloveniji specifične razmere tudi po letu 2007. Kot veste, so imele banke v premoženjski bilanci veliko instrumentov, ki jih je Banka Slovenije izdajala zaradi sterilizacije deviznih prilivov. Slo je za tolarske blagajniške zapise, ki so se sprostili, tako da so banke leta 2007 postale še bolj likvidne in zato so kreditiranje podjetij in gospodinjstev povečale do konca. • Postavlja se vprašanje, kako uspešno je opravljal delo oddelek za nadzor bančnega poslovanja in ali so njegovi specialisti izdelali prave analize ter jih posredovali vodstvu Banke Slovenije. Seveda se postavlja vprašanje, kaj so nadzorniki bančnega poslovanja videli v poslovnih bankah in česa niso mogli ali znali videti; ali so razpolagali s pravimi informacijami in ali so naredili celovite analize. Toda naši nadzorniki niso v takšnem položaju kot policija, ki jim morajo v bankah odpreti vse predale. Kot vidite, so se v nekaterih bankah dogajala tudi kriminalna dejanja, ki jih organi pregona sedaj raziskujejo, naši nadzorniki pa teh dejanj enostavno niso mogli odkriti. Vse, kar so videli in znali odkriti, so v svoja poročila zapisali in predlagali določene ukrepe, ki jih je svet Banke Slovenije vedno podprl in sprejel, če je dobil na mizo prave informacije. Velike količine denarja na mednarodnih kreditnih trgih in visoka domača likvidnost sta nesporno pospeševala kreditno rast naših bank, zato niso na mestu pavšalne kritike, češ, slabih kreditov je zelo veliko in Banka Slovenije je odpovedala. Če pogledate slabe kredite, boste videli, da je slabih kreditov prebivalstva okrog 4,5 %, slabih kreditov podjetij pa med 14 % do okrog 20 %. Zakaj? Zato, ker je ekonomska kriza prizadela podjetja, ki so imela bistveno več dolga kot lastnih sredstev (kapitala) in zato niso bila več sposobna odplačevati obresti in glavnice. Neustrezna kapitalska struktura podjetij pa seveda ni stvar Banke Slovenije, ampak ekonomske in širše politike. Gre za veliko bolj kompleksna vprašanja, ki zahtevajo temeljito analizo, kaj se je v posameznih letih dogajalo, in upam, da se bo enkrat pokazalo, da Banka Slovenije ni odpovedala, kot trdijo nekateri posamezniki. Sicer pa, da ne bo izpadlo, kot da se samo opravičujem, bi dejal, da nobena naša banka od leta 1995 naprej še ni propadla. V teh letih pa so propadale banke v Nemčiji, Angliji, Franciji, Belgiji, Italiji, Irski, Španiji, Portugalski. • Banka Slovenije je za sirso javnost najbolj odgovorna za slabe kredite, ki se jih je nabralo za okrog sedem milijard evrov. Toda veliko teh kreditov je bilo pred finančno krizo zavarovanih. Ali ste se zavedali, da lahko ta zavarovanja postanejo problematična? Mnenje t. i. širše javnosti ni nujno tudi pravilno. Že pred prihodom na mesto guvernerja sem povedal, da morajo imeti banke kompetentne notranje nadzornike, nadzorne svete, ki naj ne vedo le tega, da imajo v banki svoj transakcijski račun. Člani nadzornih svetov v (državnih) bankah bi morali biti prvi, ki bi znali oceniti kreditna in druga tveganja v konkretni banki. Širša javnost premalo ve, da Banka Slovenije ocenjuje različna bančna tveganja kot celoto in da ne more natančno pregledati vsake kreditne pogodbe in vseh njenih določil. Sicer pa bi poudaril, da so lahko krediti v določenem trenutku zelo dobro zavarovani, ko pa cene delnic, nepremičnin ali drugih oblik premoženja padejo, kot se je zgodilo pri nas, nastane povsem nov položaj. Tega takrat nihče ni mogel predvideti, tudi mi ne. Skratka, ne želim biti apologetski, vendar sem prepričan, da smo si v Banki Slovenije vsi prizadevali, da bi svoje delo odgovorno in profesionalno opravili. Sedaj se je položaj nekoliko izboljšal, tudi Banka Slovenije je dobila več možnosti za neposredno ukrepanje. Naše banke so se preveč zanašale na formalno zavarovanje odobrenih kreditov • V luči ustanovitve Družbe za upravljanje terjatev bank se odpira vprašanje, ali je potrebna sanacija celotnega domačega bančnega sektorja ali le treh največjih bank v državni lasti. To vas sprašujem zaradi vaše ocene, da so vse naše banke solventne in da model slabe banke zanje ni idealna rešitev. Kaj so kriteriji za odločitev o sanaciji katere koli banke? Najprej nekaj o solventnosti. Solventnost banke pomeni, da je njen kapital pozitiven, če bi jo danes likvidirali. Drugo vprašanje je, ali vse banke dosegajo 8-odstotno minimalno kapitalsko ustreznost. Zato še vedno stojim za svojo izjavo, ki jo omenjate, da nobena naša banka trenutno ni nesolventna. Ker pa so tri največje banke v pretežni lasti države, se je lani pojavila ideja, da bo država poskušala sanirati te banke tako, da bo prevzela nekatere njihove slabe terjatve. Zato smo julija lani naredili analizo, ki smo jo posredovali predsedniku vlade in ministru za finance, v kateri smo za posamezne kredite analizirali, ali se odplačujejo ali ne. Za nas bi bilo dovolj, če bi se država kot večinski lastnik največjih bank odločila, da bo takšne banke dokapitalizirala ter bankam pustila, da same sanirajo svoj portfelj. Tega seveda banke ne morejo narediti na hitro, to lahko traja nekaj let. Država se je nato odločila za prenos slabih terjatev na t. i. slabo banko in čiščenje bančnih bilanc, kar je ena od možnosti. Druga rešitev je, da banke to naredijo same in da jih lastniki dokapitalizirajo. Tretja možnost pa je, da banke same ustanovijo zasebno družbo, ki se ukvarja z izterjevanjem slabih terjatev. Banka Slovenija torej ni a priori nasprotovala modelu slabe banke, želeli smo le, da se natančno analizira, kako bo vse skupaj delovalo v praksi. Pride lahko namreč do kolizije zakona o bančništvu, zakona o gospodarskih družbah in zakona o stečajih. Naš pomislek je bil, da lahko pride do arbitrarnega odločanja, katere slabe terjatve prenesti na zunanjo institucijo in katerih ne, dokler se ne ve, kateri zakon je dominantni zakon. Finančno ministrstvo je pojasnilo, da bomo to dilemo rešili po sprejemu zakona o stabilnosti bančnega poslovanja. Nekaj časa je bilo okoli tega med Banko Slovenije in finančnim ministrstvom nekaj nesporazumov in pričakovalo se je, da bosta pri pisanju podzakonskih aktov pomagala evropska komisija in Mednarodni denarni sklad. Ker se je pokazalo, da država ne ve natančno, kaj želi, so nas tnednarodne institucije ponovno pozvale, da sodelujemo pri oblikovanju podzakonskih aktov, kar sedaj tudi počnemo. Za državo, banke in proračun bo seveda zelo pomembno, kako se bo upravljalo s slabimi prenesenimi terjatvami, ampak to vprašanje presega naše kompetence. • Polemike med Banko Slovenije in finančnim ministrstvom o modelu slabe banke so bile živahne, vendar so sedaj za nami. Ali v Banki Slovenije ocenjujete, da gre vendarle za sanacijo bančnega sektorja? Mi niti ne govorimo o sanaciji bank, saj sta za banke najbolj pomembna likvidnost in zaupanje vanjo. Če ni zaupanja v banko in njeno finančno trdnost, ne pomaga nobena sanacija. Sicer pa bi rekel, da so tržni deleži treh največjih bank tako veliki, da je dobro, da se lotevamo čiščenja bančnih bilanc. Profesor Ribnikar sicer meni, da sta dokapitalizacija posameznih bank in ukvarjanje s slabimi terjatvami v samih bankah *ia|cenejsi način njihove »sanacije«. Celovitega odgovora na vprašanje, kateri način je najcenejši, žal nimamo, osebno pa se najbolj ogrevam za zasebno rešitev problema upravljanja slabih terjatev. Čeprav sem državni uradnik, me namreč državne rešitve nikoli niso zadovoljile. Strinjam pa se, da težav ne bo, če bodo banke dobile odgovorne lastnike. Rezultati so pokazali, da se najslabše upravljajo banke v državni lasti. Zato sem kritične poslance v parlamentu vprašal, kako je možno, da smo druge banke ustrezno nadzi-'ali, treh državnih bank pa ne. Naj v tem pogledu poudarim, da pravih lastnikov v podjetjih sploh še nimamo. Pri nas so menedžerji v bistvu hoteli postati lastniki podjetij s prevzemi in s pomočjo bančnih kreditov, kar je pripeljalo do izčrpavanja podjetij. Naše banke so zato v težjem položaju kot v drugih postsocialističnih državah, saj nimajo opraviti s pravimi, odgovornimi lastniki, ampak s špekulanti, ki so hoteli postati lastniki na lahek način • OECD v zaupnem poročilu, ki še ni dokončno in je decembra pricurljalo v javnost, ugotavlja, da v dveh največjih državnih bankah škriplje korporativno upravljanje, saj sta ti dve banki najmanj učinkoviti. Zato meni, da potrebuje slovenski bančni sistem stresni test in celovit skrbni pregled, rezultati pa naj bi bili javno objavljeni. Sledilo naj bi čiščenje bančnih bilanc in dokapitalizacija teh bank. Ali se strinjate s to diagnozo OECD? OECD-jeva analiza in prognoza sta točni, saj je naš problem slabo korporativno upravljanje bank in podjetij nasploh. Banka Slovenije sicer dela stresne teste za vse banke, v sodelovanju z EBA. Javna objava stresnih testov pa je vedno tvegana, saj lahko pride med deponenti do nepotrebne panike. Znana britanska banka Northern Ročk je bila na primer solventna, noto pa |e postala nelikvidno in centralna banka je dejala, naj se sama rešuje. Ko po so varčevalci zahtevali od te banke svoje vloge, ji je angleška centralna banka tako| zagotovila likvidnostna sredstva in jo nacionalizirala. Zaupa nje v banke torej mora biti, to je tudi odgovornost nadzornika, zato javne objave vseh podrobnosti zapletenih stresnih testov niso najbolj pametne. Ne zato, ker bi karkoli skrivali pred javnostjo, ampak preprosto zato, ker je zaupanje v banko ključnega pomena, • Bančni nadzor škriplje tudi v najbolj razvitih državah članicah EU, v katerih so nekatere največje evropske banke - denimo Deutsche Bank in britanska banka HSBC manipulirale z dogovorjenimi obrestnimi merami libor oziroma omogočale mamilarskim kartelom obsežno pranje denarja. Ali bo tudi ta vidik bančnega nadzora v EU urejen *!%%%%%%%%%%%%%%%% %%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%&%%%¥¥ J* m%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%% %%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%* mtHI liS^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^^EmB^^^^^i^^l |^|^|^|^|^|^|^|^|^|^|^HE S Ammmmmmmmmmmmw5St^~^^*'jBNtL7; *a>rV... %%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%¥ *- '■"■'' _^JL**mm%mmmmmW m $*y£r?- -i 5aM WM mm%%%%Wm%%%%%%%%mmm%%T^^ .-■- " 1 W bolje kot doslej? Bančni nadzor se bo razširil in predvsem bo uveden makrobonitetni nadzor. Če bo rast kreditov prehitra, bo na novo ustanovljeni odbor za finančno stabilnost - pri njegovem delu bodo sodelovali Banka Slovenije, ATVP in AZN - sprejel ustrezne ukrepe. Ta odbor bo podoben odboru za sistemska tveganja pri ECB. Nacionalni odbor za finančno stabilnost bo spremljal dogajanja v naših bankah in drugih finančnih posrednikih in sprejemal priporočila o zmanjšanju bančnih tveganj, kadar bo ocenil, da je to potrebno. Manipuliranje z medbančnimi obrestnimi merami LIBOR, ki ga omenjate, je bolj stvar kriminala kot finančne stabilnosti. Seveda se bo problem nezakonitega vplivanja na donose posameznih poslov reševal s tožbami. Toda če se vrnem k osnovni temi o bodočem bančnem nadzoru - uveden bo makrobonitetni nadzor, pa tudi drugačen mikro nadzor. V Banki Slovenije smo denimo temeljito analizirali delo našega oddelka za nadzor bančnega poslovanja in sprejeli temeljite spremembe. Od nadzornikov bomo odslej dalje zahtevali izjavo, da so temeljito pregledali posamezno banko in da so njihove ugotovitve in predlagani ukrepi utemeljeni, tako da jih lahko svet Banke Slovenije sprejme. Menim, da je doslej obstajal med nadzorniki in svetom Banke Slovenije določen kratek stik, saj svet Banke Slovenije ne more sprejeti ustreznih usmeritev, če ne dobi na mizo ustreznih informacij. Tudi banke bomo spremljali drugače kot doslej, poudarek ne bo več le na fizičnem pregledu banke in sami analizi, ampak bo prišlo še do nekaterih drugih sprememb bančnega nadzora. • Če se vrneva k našim bankam, slednje so pred izbruhom finančne krize ustvarile okrog 400 mio evrov neto dobička, sedaj pa že četrto leto zapored beležijo agregatno izgubo. Ali je tako predvsem zato, ker so padle na izpitu upravljanja s kreditnim tveganjem? Najprej vas moram nekoliko korigirati in pojasniti, da neto dobiček bank v letu 2007 ni bil posledica dobrega upravljanja s kreditnim tveganjem, ampak v prvi vrsti rezultat uvedbe mednarodnih računovodskih standardov, ki so visoko povečali dobičke bank. Premalo učinkovito upravljanje s kreditnim tveganjem je v naših bankah še vedno problem, saj so se Včasih dovoljenje za vodenje banke jemljemo tudi kandidatom ki so licenco že imeli. slednje preveč zanašale na formalno zavarovanje odobrenih kreditov. Naj omenim primer nekega investitorja, ki se je želel zadolžiti pri določeni banki in ker ni imel ustreznega zavarovanja, pri tej banki kredita ni dobil, dobil pa ga je naslednji dan pri drugi banki. Med upravljanjem kreditnih tveganj v posameznih bankah obstajajo torej velike razlike. Marsikje so ustrezne službe upravo banke opozorile, da je kreditno tveganje preveliko, pa so posamezni člani uprave kljub temu kredit odobrili. Tudi opozorila strokovnih služb, da se kredit ne vrača v skladu s pogodbo, so uprave v nekaterih bankah »preslišale«. Zato se strinjam, da so banke velikokrat padle na izpitu upravljanja s kreditnim tveganjem. Žal bodo banke imele tudi v letu 2012 agregatno izgubo, pričakujem, da bo izguba precejšnja, saj čiščenje bančnih bilanc še traja. • S sprejetjem novele zakona o bančništvu se pristojnosti nacionalnega regulatorja povečujejo, tako da boste lahko v primeru potrebe imenovali izrednega pooblaščenca, izredno upravo, zahtevali načrt reorganizacije banke in odredili prisilno prodajo delnic banke v breme obstoječih delničarjev. Ali boste lahko odslej bolj uspešno nadzirali poslovne banke, bo imela Banka Slovenija v rokah več operativne moči? Zagotovo. Ko sva govorila o enotni bančni uniji in enotnem bančnem nadzoru, sem omenil med drugim okvir za reševanje bančnih kriz. Večina evropskih držav je že sprejela nove zakonske rešitve, ki dajejo nacionalnemu regulatorju in nadzorniku pravico do neposrednega ukrepanja mimo odločitev lastnikov bank. Splošno znano je, da se pri nas lastniki podjetij, ki so tudi bančni dolžniki, upirajo kakršnim koli predlogom o reorganizaciji ali drugim spremembam. Sedaj pa bomo lahko ugotovili, da je določena banka v nevarnosti in bomo od lastnikov bank lahko zahtevali njeno dokapitalizacijo. Ce do tega ne bo prišlo, bomo lahko imenovali svojega pooblaščenca in bomo z banko sami upravljali, lahko bomo banko tudi prodali kakšni drugi banki in ceno prevzema sami določili. Gre torej za veliko kvalitativno razliko med novimi in prejšnjimi določili zakona o bančništvu. • Banka Slovenije podeljuje licence za vodenje bank različnim kandidatom. Ali na razgovorih z njimi preverjate ekonomska, pravna in upravljavska znanja teh posameznikov ali gre bolj za formalno obravnavo? Prvič, kandidati morajo imeti določene upravljavske izkušnje in ustrezno formalno izobrazbo, drugič pa mora vsak kandidat pisno predstaviti svojo vizijo upravljanja konkretne banke. Sledi razgovor z našo komisijo, na katerem mora odgovarjati na konkretna vprašanja. Zdi se mi, da dobimo na tej podlagi razmeroma jasno sliko, s kakšnimi menedžerskimi in strokovnimi znanji razpolaga posamezni kandidat in če našim kriterijem ne ustreza, se tudi ne strinjamo s kakšno kandidaturo. Tudi če je imel kandidat v preteklosti kakšne težave pri vodenju banke, se lahko zgodi, da nasprotujemo njegovemu imenovanju za člana uprave banke. • Če sem pravilno informiran, ste postali pri odobravanju dovoljenj za vodenje banke nekoliko bolj strogi, kot je bila običajna praksa. To velja tako za člane uprav bank kot tudi za člane nadzornih svetov bank. Da, res je, saj nam to omogoča nova zakonodaja. Tako se dogaja, da jemljemo dovoljenje za vodenje banke kandidatom, ki so licenco že imeli, nekaterim posameznikom pa dovoljenja nismo podelili. Na podlagi nove zakonodaje dajemo mnenja, pozitivna ali negativna, tudi za člane nadzornih svetov bank. Naša negativna mnenja pošiljamo upravam bank s predlogom, da se člane nadzornih svetov na skupščini banke razreši, kadar ne ustrezajo strokovnim in profesionalnim merilom. Takšni člani nadzornih svetov so doslej sami odstopili z mesta člana nadzornega sveta banke še pred sklicem skupščine. • Številna podjetja so prezadolžena in so »zasvojena« z bančnim kreditiranjem. Kot vem, imate v Banki Slovenije spisek dolžnikov in sedaj preverjate, ali se jih splača reševati. Toda kako naj jim banke pomagajo, ko pa so same prezadolžene? Ali bo država pri reševanju dolžnikov sodelovala z državnimi garancijami ali še kako drugače? Na našem seznamu je več kot sto dolžnikov, s katerimi se pogovarjajo predstavniki Banke Slovenije, Združenja bank Slovenije, poslovnih bank, finančnega ministrstva, GZS in podjetij v težavah. Podatki kažejo, da bi jih kazalo ohraniti pri življenju. Zato preverjamo, kakšne programe imajo in ali so sposobni normalno poslovati. Ocenjujem, da bodo morale banke del kreditov posameznih podjetij reprogramirati, da bodo potrebna za nekatere kredite državna poroštva in da bodo ta podjetja na ta način sčasoma prišla na zeleno vejo. Čeprav na ta način presegamo mandat Banke Slovenije, se tako odzivamo na kritike analitikov, da banke premalo kreditirajo perspektivna podjetja, ker so naše kapitalske zahteve previsoke. • Strinjam se z vašo oceno, da mnoga državna podjetja še nimajo odgovornih lastnikov, pa tudi vsa zasebna podjetja ne, vključno z zasebnimi bankami. Kaj lahko naredi država? Naštel bom nekatera podjetja v zasebni lasti, kot so podjetje Akrapovič, podjetje Seaway, podjetje Pipistrel, tudi Krka. V teh podjetjih nimajo večjih težav, ker njihovi menedžerji nikoli niso izražali interesa po prevzemu, ampak je njihov temeljni interes obstoj in nadaljnji razvoj podjetja. Takšnih uspešnih podjetij je še kar nekaj v naši državi, na drugi strani pa so nekateri menedžerji večja podjetja potisnili na rob prepada. Naš velika težava pa je, da je večina podjetij prezadolženih. Država bo državne banke in državna podjetja morala dokapitalizirati in jih nato prodati, druge možnosti ne vidim. Intervju je vodil Emil Lah