Bajuk pripravil teren za prodajo Splošne plovbe Nemcem dolgo pred razpisom
NatisniMedij: Dnevnik Avtorji: Sebastjan Morozov Teme: Mali delničarji Rubrika / Oddaja: Poslovni Dnevnik
Datum: 19. 05. 2010 Foto: Luka Cjuha
Ljubljana - Ob razkrivanju ozadja privatizacije Splošne plovbe, ki se je končala sredi leta 2007, smo ugotovili, da so se priprave na prodajo na najvišji politični ravni v tajnosti začele že najmanj leto prej. Naši podatki namreč kažejo, da je bil posel približno osem mesecev pred objavo javnega razpisa dogovorjen na vladi.
Že takrat pa se je kot kupec na seji vlade omenjal nemški ladjar Peter Döhle, ki je leto kasneje prek svojega podjetja Döhle ICL postal večinski lastnik Splošne plovbe.
Bajuk z zakamufliranim načrtom seznanil Janšo
Sodeč po naših informacijah je imel pri prodaji državnega deleža Splošne plovbe eno od zelo pomembnih vlog nekdanji minister za finance Andrej Bajuk. Z očitno skrbno pripravljenim načrtom prodaje je Bajuk junija 2006, torej okoli osem mesecev pred objavo javnega razpisa, seznanil tako nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo kot nekdanjega ministra za gospodarstvo Andreja Vizjaka.
Vlada je na seji junija 2006 namreč sprejela sklep o brezplačnem prenosu 43,2-odstotnega lastniškega deleža Splošne plovbe iz Republike Slovenije na Slovensko odškodninsko družbo (Sod). Odločitev so sicer utemeljili z zagotavljanjem sredstev za odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja, za katere skrbi Sod. Toda kot kaže, je bila takšna utemeljitev zgolj pretveza. Dejansko so namreč iskali rešitev za usposobitev Soda za to, da bi od Banke Koper lahko odkupil njen 21-odstotni delež, s čimer bi preprečil nenadzorovano prodajo deleža Banke Koper v Splošni plovbi in posledično prodajo državnega deleža morebitnemu nezaželenemu kupcu. Če namreč na Sod ne bi prenesli državnega deleža, Sod ne bi mogel uveljavljati predkupne pravice na delež Banke Koper.
Banka Koper ima na mizi nemško ponudbo
Banka Koper je imela namreč takrat na mizi že ponudbo Döhleja, ki je bil pripravljen za njen delež odšteti 16 milijonov dolarjev. Ob tem velja opozoriti, da je Döhle prek Pomorske družbe v času oddaje ponudbe Banki Koper že obvladoval skoraj 16-odstotni lastniški delež Splošne plovbe. Podjetje Istrainvest, ki je bilo sredi leta 2006 sicer v lasti švicarskega podjetja Mediteranean Investment (v letu 2007 je Istrainvest prevzel Döhle ICL), je namreč 4. junija 2006 - torej le nekaj dni pred sprejetjem odločitve vlade o prenosu deleža Splošne plovbe na Sod - obvestil vodstvo Pomorske družbe, da je v tem podjetju pridobil večinski delež. Toda prodajo deleža Banke Koper nemškemu ladjarju, kar je bil prvi korak do privatizacije Splošne plovbe, bi lahko zapletlo uveljavljanje predkupne pravice, ki so jo po statutu imeli preostali delničarji - Republika Slovenija (43,2-odstotni delež), Mercata (19), Pomorska družba (15,8) in Kad (enoodstotni lastniški delež).
Ker vpleteni ne želijo komentirati takratnih postopkov prodaje, lahko zgolj ugibamo, kakšni interesi so jih vodili pri prenosu deleža z države na paradržavni sklad. Možnosti je več. Najbolj verjetno se zdi, da so želeli preprečiti, da bi se Mercata z uveljavitvijo predkupne pravice dokopala do več kot 25-odstotnega deleža Splošne plovbe, če bi se predkupni pravici odpovedala Republika Slovenija, ki v proračunu za dokup deleža Splošne plovbe od Banke Koper ni imela zagotovljenih sredstev. Če bi namreč Mercata z uveljavitvijo predkupne pravice pridobila kontrolni delež Splošne plovbe, bi bila naložba za kupce manj zanimiva, saj bi lahko Mercata preprečevala statutarne spremembe in morebitno predčasno zamenjavo nadzornega sveta. V tem primeru bi se nemški ladjar najverjetneje odpovedal svoji nameri.
Spregledati ne gre niti tega, da se je s prenosom deleža na Sod vlada izognili prodaji na podlagi strogih določil zakona o javnih financah, medtem ko sta imela Sod in Kad pri prodajah premoženja veliko bolj proste roke.
Bajukovo priznanje
Kot smo izvedeli, je Bajuk na seji vlade 8. junija 2006 vladne predstavnike z Janezom Janšo na čelu seznanil o tem, da ima Sod pripravljena sredstva za uveljavitev predkupne pravice. Po zatrjevanju naših virov je Andrej Vizjak na isti seji vlade vprašal Bajuka, ali je le pretveza, da se Splošna plovba brezplačno prenese na Sod s ciljem zagotavljanja likvidnosti, medtem ko naj bi bilo bistvo prenosa v tem, da bi Sod lahko uveljavljal predkupno pravico pri nakupu deleža, ki je bil v lasti Banke Koper. Bajuk je Vizjaku odgovoril pritrdilno in obenem udeležencem seje vlade pojasnil še druge okoliščine glede prenosa Splošne plovbe na Sod. Med drugim je, tako naši viri, omenil, da bi lahko Republika Slovenija Sodu preneseni delež v prihodnje vzela in da je Döhle pripravljen dokupovati lastniške deleže v Splošni plovbi. Po krajšem posvetu je bila sprejeta odločitev, da se lastniški delež Splošne plovbe v vsakem primeru prenese na Sod.
Bajuk zdaj brez komentarja
Na vprašanje, kako komentira naše informacije, da se je že pred prodajo Splošne plovbe pri predstavnikih vlade zavzemal, da bi v Splošni plovbi Döhle pridobil večinski lastniški delež, je Bajuk odgovoril, da je to novinarska raca. Ko smo mu omenili, da naj bi o tem pričal tudi magnetogram takratne seje vlade, pa je odgovoril: »Objavite ga, če ga imate,« in odložil telefon. Na vprašanja, med drugim, ali držijo naše informacije, da je bil uradni prenos Splošne plovbe iz Republike Slovenije na Sod zgolj pretveza, medtem ko so bili v ozadju drugi interesi, ki jih je podprl, nam Janez Janša od minulega petka ni odgovoril. V službi za odnose z javnostjo stranke SDS so nam namesto odgovorov posredovali sporočilo predsednika Odbora za gospodarstvo SDS in nekdanjega direktorja Soda Marka Pogačnika (v času prodaje Splošne plovbe je bil Pogačnik tako kot Bajuk član NSi), ki je objavljen tudi na spletnih straneh SDS. V tem sporočilu Pogačnik zavrača preliminarne ugotovitve Računskega sodišča o prodaji Splošne plovbe, ki smo jih pred dnevi razkrili v Dnevniku. Kot smo poročali, je namreč računsko sodišče v osnutku revizijskega poročila o privatizaciji Splošne plovbe ocenilo, da je bila ta netransparentna in da si Sod in Kad pri prodaji nista prizadevala za cilj maksimiziranje prodajne vrednosti. Vprašanja smo naslovili tudi na Andreja Vizjaka, ki nam prav tako ni odgovoril.
